Kviz o poželenju in ljubezni

Svojo prvo pesem sem napisal v petem razredu in od takrat nisem nehal. Kot je znano rečeno: »Jaz ne pišem poezije; poezija piše mene.« Pisanje zame ni bilo razkošje; bila je nuja, ki me ohranja pri zdravi pameti. Izlivanje svojih čustev na papir mi je tako naravno kot dihanje. Diploma iz novinarstva, ki sem jo prejel od Kristusa, je bila le češnja na torti. Pisanje dolgih esejev kot del priprav na UPSC ali seminarskih nalog kot študent JNU se mi ni nikoli zdelo breme; pravzaprav je bilo terapevtsko natipkati 2,000 besed naenkrat. Praksa kot novinar pri The Indian Express me je naučila, kako lahko postavljanje pravih vprašanj vodi do ostrih in privlačnih prispevkov. Čustveno sem močno opazoval in doživljal nedoslednosti v odnosih – tako v svojem življenju kot okoli sebe med odraščanjem. Skakal sem iz razmerja v razmerje, pa naj bo to na daljavo ali neuslišano, strupeno ali nasilno, skupno življenje ali priložnostno. Da bi se pozdravil bolečine in srčne bolečine teh izkušenj, pa tudi težkega zakona mojih staršev, sem na Instagramu objavljal dolge prispevke. Te objave so postale tako prostor za izliv moči kot začetek moje poti do ljubezni do sebe. Nekateri ljudje so se začeli poistovetiti z mojim pisanjem in mi govorili: "Za to bi morala biti plačana!" Torej, tukaj sem. Našla sem svoj medij za sproščanje preobremenjujočih čustev in lekcij, ki sem se jih naučila, ter jih spravila iz svojega sistema.